Hiša Pr’ Belej je stara kmečka hiša – kajža iz leta 1734 in sodi med starejše hiše v vasi Podhom. Že s svojim zunanjim izgledom nakazuje, da je nekaj posebnega; v svoji notranjosti pa vam predstavi še »svojo dušo«, ki kar sama po sebi piše svojo zgodbo.
Registrirana je kot nepremičnina s kulturno dediščino.
Posebnosti hiše
Kajža
Je majhna preprosta hiša, ponavadi brunarica. Bivališče je poleg objekta z nekaj prostori (izba, črna kuhinja, kamra). Poleg kajže je bila še manjša njiva, pašnik in nekaj sadnega drevja.
Črna kuhinja
Črne kuhinje so bile značilne za kmečke hiše od 15. stoletja dalje in so se uporabljale vse do sredine 20. stoletja. Bile so prostor v hiši, kjer so pripravljali kuhano hrano. V črni kuhinji sta odprto ognjišče in ustje ogrevalne peči. Velika lončena peč stoji v sosednjem brezdimnem, največkrat glavnem bivalnem prostoru. Poleg tega, da so v krušni peči pekli kruh, so v njej tudi kuhali. Lonce s hrano so pomaknili globoko v peč ob žerjavico. Pri tem so uporabljali »burkle«, ki so bile različnih velikosti glede na velikost in obseg lonca. Dim se je dvigal (prestrezan z lovilcem isker nad kuriščem ali če je kuhinja obokana – skozi odprtino v oboku) na podstrešje, redkeje v dimnik.
Na stenah črne kuhinje so se nabirale saje, ki so se sčasoma močno oprijele zidu in celo zoglenele . Kurišče črne kuhinje je bilo od tal dvignjeno, na njem se je kurilo z drvmi in kuhalo v kovinskih posodah, ki so bile včasih zaradi večje trdnosti prepletene z žico. Ponekod so na kurišče postavili tudi trinoge podstavke, na katere so položili posodo s hrano, spodaj pa je gorel plamen. Za premikanje vroče posode so uporabljali kovinski rogelj. V času kolin so pod stropom na lesenih drogovih in kovinskih kavljih sušili meso, klobase, salame, želodce. Ves prostor je bil prepojen z vonjem prekajenega mesa in dima.
Nepogrešljiv je bil tudi »pihalnik« za pihanje v žerjavico. To je bila približno en meter dolga izdolbena bezgova palica. Z njo so globoko v peči razpihovali žerjavico, da so zanetili plamen. Vsi ti pripomočki pa so bili zaradi vsakodnevne uporabe prislonjeni v kotu kuhinje tik ob kurišču.
Kamra
Je soba, namenjena spanju. Izraz namiguje na manjši prostor.
Hiša
Pri starejših kmečkih domačijah se izraz hiša uporablja za bivalno sobo, ki je bila osrednji prostor doma in kjer je bila ponavadi tudi krušna peč.
Gank
Ganki so se razvili kot zunanji hodniki nad prvim nadstropjem, ki je bilo vedno zidano. Namenjeni so bili prehodu iz prostora v prostor. Sčasoma je gank postal okrasni hodnik, razvil se je v balkon. V primeru obnove take stare hiše se gank, kot sestavni del ohrani. Ker je vedno pokrit s širokim napuščem, lahko na njem sušimo tudi določene pridelke.
V Sloveniji poteka tudi projekt zbiranja starih hišnih imen.
Hišna imena označujejo domačije in pripadajoče posesti ter predvsem ljudi, ki na teh domačijah živijo. “Domača” imena so nastala iz potrebe po lažjem ločevanju domačinov med seboj in so se na domačijah obdržala kljub menjavi lastnikov in njihovih priimkov. Pomembna so bila zlasti v časih, ko še ni bilo zemljiških knjig. Danes z opuščanjem kmetij in zamiranjem kmečkega načina življenja v vaseh hišna imena izginjajo iz vsakdanjega govora, mnoga imena poznajo le še starejši.
Pomen in izvor hišnih imen
Hišna imena so del naše kulturne dediščine. V njih se ohranja domače narečje in njegove krajevne govorne posebnosti. V razlagi hišnih imen se večkrat skrivajo tudi zanimive zgodovinske podrobnosti o kraju ali domačiji. Pomembna so tudi z vidika vzpodbujanja pripadnosti vaščanov domačiji in domačemu kraju.
Hišno ime naše hiše je:
narečno: Pər Bélej
knjižno: Pri Beleju
Več slik na https://matpet.si/galerija-slik/